Košnja

Kmečki gospodar je moral že zgodaj misliti na košnjo. Pozimi je kosam naredil nova ratišča, grabljam nabil nove zobe, lesenim vilam pa je v žerjavici osmodil in utrdil konice. Pa tudi kakšno koso je bilo treba kupiti, zato je bilo treba počakati na semanji dan.

Tudi gospodinja je že pri kolinah oddelila meso tudi za kosce, da ga kasneje ne bi zmanjkalo.

Za čas »velike košnje« se je gospodar odločil po tehtnem premisleku. Pomembne so bile njegove vremenske izkušnje in napovedi v Pratiki. Če sta luna in veter obetala nekaj dni stanovitnega vremena, je gospodar še enkrat razmislil in naznanil družini: »Kosili bomo!«

Za košnjo velikih senožeti je moral gospodar najeti še druge kosce in grabljice. Dekleta so rada prihajala grabit in spravljat seno, saj je bilo pri delu obilo veselja, petja in zabave. Med kosci je skoraj vsaka imela fanta, ki ji je bil pri srcu. Zato so med košnjo nabirale šopke in jih pri malici pripele všečnim koscem za klobuk.

Košnja je bila ena izmed zanimivejših poljskih del, skoraj praznik. Še posebej je bilo živahno zvečer, ko so se kosci in grabljice razživeli. Največkrat in najdlje so plesali ples z metlo, ki predstavlja plesno igro družabnega značaja.

Dekleta stojijo v krogu druga za drugo, fantje pa tečejo okoli njih, dokler muzikant ne spremeni melodije in mora vsak fant ujeti najbližje dekle. Nadštevilnemu plesalcu, ki si ne uspe izboriti plesalke, ostane za soplesalko brezova metla.

GORENJSKI PLESI
Klobučkanje, Angelska, Kovtri-žakli, Ples z metlo-beksl