Robkanje koruze

Koruza je imela na kmetih poleg pšenice, ovsa in ajde pomembno vlogo. Iz nje so izdelovali polento in koruzno moko, ki so jo uporabljali za koruzne žgance, koruzni kruh in tudi za hrano živalim.

V jesenskem času, ko je bilo te poljščine veliko, je pri delu pomagala cela vas. Gospodar je popoldne razglasil po vasi: »Drevi k nam na ličkanje!« In ko se je naredi mrak, so začeli prihajati »koruzniki« na skedenj. Gospodar je obesil petrolejko pod strop, ličkarji pa so se posedli na nizke sedeže in pričeli z delom. Zraven so se pogovarjali, kaj se je zgodilo na vasi v prejšnjih dneh, kaj je kdo zanimivega slišal in kaj se bojda še utegne zgoditi. Stara mati ali oče sta pripovedovala dolge zgodbe – največkrat sta obnavljata vojne spomine. Vmes pa seveda nikoli ni manjkalo pesmi. Ponavadi so namensko izbirali daljše, take, ki imajo 10 kitic ali več.

Po starih običajih je delavec lahko prenehal z delom in prekrižanih rok gledal kako drugi ličkajo le, če je našel rdeč strok. Takrat je bil »odrešen od dela«. Sicer pa pomeni rdeč storž dobro letino in srečo. Spet drugje,je gospodar skril razne dobrote pod kup pšenice (npr. orehe). In tisti, ki jih je prvi našel, jih je lahko odnesel domov. Zato so vsi ličkarji proti koncu hiteli jemati storže s kupa.

Po končanem delu je bil na vrsti »likof«. Gospodinja je vedno postregla z zasluženo malico, gospodar pa je natočil »frakelček« domačega šnopca. Delo je bilo opravljeno, prijetno utrujeni vaščani pa so se vedno še poveselili ob zvokih harmonike. Mladi in stari so radi zaplesali in se zavrteli v starem podu.

GORENJSKI PLESI
Zvezda, Potrkana, Nojkatoliš, Marzulin, Rašpla