Svatovski plesi

Pogled v čas mladosti naših dedkov in babic nam pokaže, da je bilo njihovo vsakodnevno življenje razpeto med delom in počitkom in zopet delom in počitkom, vmes malo zabave, nekaj prostih uric za mašo, prosto nedeljsko popoldne, nato pa zopet delo….

Zvonenje v mrzlih zimskih dneh, ob svetih večerih, ni bilo samo folklora, ampak čas, ko so po vseh hišah- bajtarskih in gruntarskih, iskreno molili vse tri dele rožnega venca.

V poletnih mesecih pa so na polju in v gozdu delali, od zore do mraka, tako gospodarji kot hlapci in dekle. Kljub obilici dela, so še vedno našli čas za angelsko češčenje in molitev pred jedjo in po jedi.

Veselje se je zato sproščalo le ob praznikih in zaključkih večjih ter zahtevnejših kmečkih opravil. Le-ta so se ponavadi končala z malico, ki pa ji sledila zabava s pesmijo, glasbo in plesom. Plesali so predvsem mladi – neoženjeni, starejši pa le še ob posebnih priložnostih, naprimer na ohceti.

Med najpomembnejše gorenjske svatovske plese uvrščamo svatovske plese, ki jih je na oder postavila odlična interpretatorka nekdanjih časov, običajev in plesov, gospa Tončka Marolt.

Ples s pogačo pleše dekle z jerbasom na glavi, kar ponazarja nekdanjo vero v magično moč plesa. Pesem namreč pripoveduje, da bo letina tem boljša, čim bolj se bo dekle vrtelo.
Druga zanimivost svatovskih plesov pa je ples v troje, kjer ima fant na glavi majolko, napolnjeno z vinom. Plesalec pleše poseben ples, pri katerem se mu pridružita dve dekleti, ki želita vsaka po svoje pritegniti njegovo pozornost.

Gorenjski plesi so tako postali že nekakšna stalnica v repertoarju folklornih skupin, saj s svojo razgibanostjo, preprostostjo in bogato obleko, vedno pritegnejo pozornost gledalcev. Najbolj bogata oblačila pa so seveda nosili prav na ohcetih.

GORENJSKI PLESI
Svatovska, Lenčka, Štajeriš, Janez z majolko, Poskočna